Brezplačna dostava nad 50€. Več
Primerjalnik izdelkov:
Primerjalnik izdelkov:

Inštitut zlata pentljica za otroke z rakom - v sodelovanju z MERKURjem

Praznični nakupi prinašajo dobrodelne popuste

Decembrski nakupi v trgovinah MERKUR in na merkur.si prinašajo popust ter pomagajo otrokom z rakom.

  • Za vsakih 10 EUR vrednosti nakupa v decembru prejmete MERKURjevo pentljico.
  • 5 zbranih pentljic vam prinaša kupon za 10 % ugodnejši nakup v januarju.
  • Za vsak unovčen kupon januarja bo MERKUR namenil 0,50 EUR Inštitutu zlata pentljica za otroke z rakom.
  • Zbiranje nalepk (MERKURjevih pentljic) poteka od 1. 12. 2022 do 31. 12. 2022.

Unovčite v decembru zbrane nalepke pentljic in v januarju nakupujte 10 % ceneje

Popust velja med 2. 1. in 25. 1. 2023

Zberite 5 nalepk in pridobite 10 % popust
za nakup med 2. in 25. januarjem 2023.

Kako lahko vedno pomagate tudi vi?

  1. Z zbiranjem MERKURjevih pentljic v trgovskih centrih in na spletu.
  2. Preko mobilne spletne banke s podatki iz QR kode.
  3. Z ročno izpolnjenim UPN nalogom (na pošti, banki, spletni banki ...):
    SI56 1910 0001 0367 705 (DBS)
    INŠTITUT ZLATA PENTLJICA, otroci z rakom, Dražgoška ulica 14, 1000 Ljubljana, Slovenija
  4. Z nakazilom preko sistema PayPal.
  5. Z deljenjem naših objav na družabnih medijih.

Za vsak unovčen kupon januarja bo MERKUR namenil 0,50 EUR Inštitutu Zlata pentljica za otroke z rakom.

Kupec za zbranih 5 nalepk (en kupon) v obdobju med 2. 1. 2023 in 25. 1. 2023 prejme 10 % popust na celoten nakup, za katerega, se lahko unovči samo 1 kupon. Popust se obračuna na blagajni in ne velja na izdelke v akciji, izdelke blagovnih znamk Mielle in Liebher, robotske sesalnike iRobot, belo tehniko Electrolux, pnevmatike, tobačne izdelke ter storitve in nakup darilnih kartic. Popusti se ne seštevajo (npr.: Če je izdelek v akciji - 20 %, se le-ta ne upošteva v vrednosti celotnega nakupa). Kupec prejme nalepke tudi pri spletnih nakupih, unovčijo pa se lahko samo v MERKURjevih trgovskih centrih.

Kako lahko vedno pomagate tudi vi?

  1. Z zbiranjem MERKURjevih pentljic v trgovskih centrih in na spletu.
  2. Preko mobilne spletne banke s podatki iz QR kode.
  3. Z ročno izpolnjenim UPN nalogom (na pošti, banki, spletni banki ...):
    SI56 1910 0001 0367 705 (DBS)
    INŠTITUT ZLATA PENTLJICA, otroci z rakom, Dražgoška ulica 14, 1000 Ljubljana, Slovenija
  4. Z nakazilom preko sistema PayPal.
  5. Z deljenjem naših objav na družabnih medijih.

Inštitut zlata pentljica, otroci z rakom

združuje otroke in mlade, ki so se v otroštvu srečali z diagnozo raka, z namenom ozaveščanja, nudenja medvrstniške pomoči ob soočenju z diagnozo in med terapijami ter podporo med rehabilitacijo in pri ponovnem vključevanju v družbo po zdravljenju.

Zbrana sredstva bodo namenjena otrokom, ki so preboleli raka in potrebujejo pomoč pri rehabilitaciji ali nakupu ortopedskih in drugih pripomočkov za bolj normalno življenje, a so izčrpali vse možnosti, ki jih krije osnovno zdravstvo.

 


Ambasadorji Merkurjeve pentljice

Jaz sem Hana, stara sem 13 let in imam možganski tumor. Pravim, da ga imam, ker kljub zdravljenju še vedno ostaja del mene. Odkrili so mi ga pred tremi leti, en dan pred mojim desetim rojstnim dnevom.

Najprej so me operirali in operacija je potekala skozi nos. Zato sem mogla po operaciji še tri tedne strogo ležati, da se je rana zacelila.

Ker moj tumor ni maligen (torej rakav) smo upali, da bo operacija zadostovala, ampak je po desetih mesecih tumor začel spet rasti. Zato sem začela s kemoterapijo, ki je trajala leto in pol in prejela sem 17. ciklov.

Kemoterapija in tumor sta mi pustila kar nekaj posledic. Zaradi okvare živcev, ki jih je povzročila kemoterapija, imam težave z ravnotežjem in mišicami v nogah in dobila sem opornice za noge. Zaradi tumorja pa ne vidim na levo oko, na desnem pa sem izgubila zunanjo polovico vidnega polja. Če želite vedeti kako vidim, si z levo roko v celoti pokrijte levo oko, z desno roko pa  zunanjo polovico desnega. No, tako jaz vidim.

To mi povzroča kar nekaj težav, predvsem ker nimam globinskega vida. Tako imam recimo težave s stopnicami, robniki, pa v prometu, ker ne vidim če se iz strani bliža kakšen avto. No, pa še kakšne druge težave so, na katere ne pomislimo takoj – tako imam recimo težave pri nalivanju tekočin v kozarec, ker ne zaznam kje je rob kozarca in včasih zlijem mimo.

V želji, da bi bila čim bolj samostojna in bi lažje sama hodila naokoli, sem se s tiflopedagoginjo odločila, da se bom naučila hoje z belo palico.  No, ko so belo palico prvič omenili, sem rekla, da je ne bom imela, da jaz bom imela psa vodnika. Ampak so mi razložili, da je prvi korak vedno bela palica.

Trenutno skušam čim bolj okrevati, uskladit šolo, fizično okrevanje, počitek in malo tudi zabave. Nekaj imam težav, ker se še vedno zelo hitro utrudim in na žalost ne zmorem vsega kar bi rada.

Zdaj obiskujem osmi razred, potem si želim na gimnazijo. Najbolj me zanima zgodovina, čeprav odkar sem aktivna v Inštitutu zlata pentljica in smo bili večkrat na obisku pri Predsedniku Republike in v Državnem zboru, mi je vedno bolj všeč tudi protokol (ker je vse tako urejeno).

Sem Neža in prihajam iz Škofje Loke. Stara sem 16 let. Obiskujem 2. letnik srednje zdravstvene šole na Jesenicah. V prostem času pa rada berem.

Pred dvema letoma sem zbolela za rakom, ne-Hodkinov limfom v trebušni votlini. Težave sem začela opažati spomladi 2020. V spodnjem delu trebuha se mi je pojavila majhna izboklina ki ji na začetku nisem posvečala preveč pozornosti.

Vsak mesec je postajala večja zato sem se odpravila k zdravnici. Dobila sem napotnico za ultrazvok preiskavo. Od tam pa sem bila napotena na PK Ljubljana in sem bila prvih par dni vodena na kirurškem oddelku. Tam sem opravila veliko ultrazvokov in CT preiskav.

Na koncu so se odločili da me premestijo na hemato-onkološki oddelek, kjer so mi že takoj postavili sum na diagnozo raka. V slabem tednu po ogromno preiskavah so diagnozo potrdili.

Kmalu sem imela vstavitev port katetra pod desno ključnico in začela zdravljenje s kemoterapijo. Prejela sem sedem ciklov kemoterapije z devetimi lumbalnimi punkcijami. Vmes pa sem bila še operirana.

Vsako kemoterapijo so me spremljale močne bolečine, slabosti, pomanjkanje apetita, izguba telesne teže, razjede ustne sluznice, notranje krvavitve in utrujenost.
Jaz sem se zdravila v času najhujše korone, zato je bil oddelek popolnoma zaprt.

Nisem smela iz sobe v dnevno igralnico, kjer bi lahko spoznala ostale otroke in kjer bi se skupaj družili. Zato je bilo to še toliko težje, ker nisem imela stika s sovrstniki. Tudi ko sem prišla iz bolnice sem bila doma, ker sem bila tako izčrpana pa tudi moj imunski sistem ne bi prenesel tega.

Uspešno sem zdravljenje zaključila februarja 2021. Kljub temu, da rak ni več bil prisoten sem občutila njegove posledice. Psihično predvsem na področju vključevanja v družbo in na samopodobi, ker me je rak vizualno zelo spremenil (izgubila sem lase, trepalnice, obrvi; izgubila sem veliko telesne teže; in po operacijah so ostale brazgotine na mojem telesu). Pa tudi zelo hitro se utrudim, imam težave s koncentracijo, slab spomin in pogoste glavobole.

Še vedno se vsakodnevno spopadam s temi težavami, ampak sem obenem spoznala kako lepo je življenje. Začela sem ceniti vsako majhno stvar in vsak trenutek ki mi je dan. Spoznala sem toliko dobrih ljudi, ki jih drugače nikoli ne bi.

Vpisala sem se na srednjo šolo in sedaj si želim študirati medicino. Tako sem kljub vsemu slabemu kar mi je prinesla bolezen, neizmerno hvaležna za vse lepe stvari ki mi jih je dala zraven.

Sem Luka. Star sem 14 let in prihajam iz Škofje Loke. Vse skupaj se je začelo aprila 2020, ko sem pod levim ušesom opazil veliko bulo.

Najprej sem mislil da je modrostni zob, zato me je preverila zobozdravnica in potrdila da ni zob in da so najbrž žleze slinavke. Nato sem odšel do osebne zdravnice, ki me je poslala na krvne preiskave. Ker moja kri ni nič pokazala, me je poslala naprej na ORL.

Tam so mi opravili različne preiskave kot so MR, CT in operativna punkcija. Operativna punkcija je pokazala da je Ewingov sarkom, kar je redka oblika kostnega raka. Pojavil se je na spodnji čeljusti levo.

Nato je zdravljenje potekalo tako, da sem najprej opravil šest ciklov kemoterapij, ki so se začele v ponedeljek zjutraj in končale v četrtek zvečer ali petek zjutraj. Tam sem prejemal zdravila proti raku ali citostatike. Več dni nisem jedel, ker mi hrana ni pasala ter sem veliko spal in počival.

Po šestih ciklih kemoterapij je sledila operacija, ki sem jo opravil na maksilofacialni kliniki v Ljubljani. Tam so mi del spodnje čeljusti na levi strani nadomestili s kostjo iz noge. Mečnico.

Ker niso uspeli odstraniti zadosti tumorja je po operaciji sledila še ena močna kemoterapija kjer so mi pobili vse matične celice in mi jih nadomestili z mojimi matičnimi celicami ki sem si jih sam doniral po drugem ciklu kemoterapij.

Nato je sledilo še zdravljenje v Italiji v Trentu. V protonskem obsevalnem centru kjer sem opravil 31 terapij obsevanja.
Po koncu obsevanja sem tako 3.6.2021 po protokolu zdravljenja zaključil moj boj z boleznijo.

Imam pa tudi posledice po bolezni – po operaciji imam poškodbe živca na levi strani obraza, po obsevanju pa nimam las nad levim ušesom.
Že pred zdravljenjem sem zelo rad ustvarjal z lesom. K sreči mi bolezen ni tega vzela, ampak mi je vse skupaj postavila še na višji nivo. Zato imam les sedaj še toliko bolj rad.
Hvala!

 

Sem Tina in sem stara 27 let. Po svetu hodim z nahrbtnikom. Ne zato, ker bi bila preveč navezana nanj, ampak ker je v njem skrita moja infuzija, ki me poleg katetra, cevke, speljane preko podkožja in žil direktno v srce, spremlja že 25 let. Pod obleko pa skrivam še razbremenilno gastrostomo, to je cevka, po kateri si ob slabosti lahko izpraznim želodec (kar izgleda, kot da bi odprla pipo in odvečna tekočina izteče ven), pa še en kateter, cevko, po kateri 4x dnevno dobivam morfij v hrbtenico, da lahko kljub hudim kroničnim bolečinam uživam življenje. Imam pa tudi stomo za odvajanje blata, ki jo kličem Lady, in mi je polepšala in izboljšala življenje v najboljšem možnem smislu ter si ne želim več živeti brez nje.

Vse to je posledica raka, teratoma v mali medenici, ki sem ga prebolela pred 24 leti. Takrat mi je kemoterapija uničila skoraj celotno tanko, pa tudi nekaj debelega črevesja in mi zato iz hrane ne more izčrpati dovolj hranljivih snovi za preživetje. Zato vsako noč prejemam infuzijo z vsemi potrebnimi hranili, zraven seveda pa tudi normalno jem.

A kljub vsemu normalno živim življenje, čeprav grem večkrat letno v bolnišnico vsaj za 14 dni, ali kot pravim jaz, grem na dopust, čeprav tam prejemam antibiotike in imam večkrat operativne posege ( do zdaj je bilo že več kot 40 operacij). V bolnico moram predvsem zaradi zastrupitve krvi oziroma sepse, zaradi ene izmed njih pa so mi pri 5 letih odpovedali skoraj vsi organi, nekaj posledic pa imam še danes.

Uspešno sem zaključila zdravstveno in vzgojiteljsko šolo, a se zaradi trenutnega zdravstvenega stanja še ne morem zaposliti. Moja največja želja je, da se, ko se mi stanje malenkost umiri, lahko normalno zaposlim v svoji stroki, ki ju obožujem, saj bom s tem končno lahko samostojno zaživela in hkrati uresničila svoje sanje. Predvsem pa upam, da vas moja zgodba ni prestrašila, saj je zaradi nje moje življenje čudovito.

Moje ime je Sara, stara sem 16 let. Pri komaj 13 letih sem zbolela z rakom nadledvične žleze. Zdravljenje je bilo zelo naporno in dolgotrajno.

Pred boleznijo sem 7 let aktivno igrala rokomet, ki mi je pomenil veliko, saj je predstavljal velik del mojega življenja. Med zdravljenjem, ko mi je bilo težko, mi je misel na ponovno vrnitev k rokometu dala nove moči v tekmi z največjim nasprotnikom do sedaj.

V pomoč in podporo mi je cel čas stala ob strani moja vzornica in takratna kapetanka Krimove ekipe Polona Barič ter nekdanja najboljša evropska rokometašica in moja prva trenerka Deja Doler Ivanovič. Polona me je velikokrat obiskala v bolnišnici in mi vedno dajala spodbudne besede ter upanje na ponovno vrnitev na rokometno igrišče.

Dejin obisk in njene spodbudne besede so se mi za vedno vtisnile v spomin, poleg tega pa mi je vedno prinesla nekaj, kar me je spomnilo na šport, ki mi je še zdaj pri srcu.

Med ostale moje navijače spadajo seveda moja dva največja oboževalca in podpornika moja starša in moj takratni trener Peter Terčič, ki mi je med zdravljenjem povedal nekaj, kar si bom zapomnila za vse življenje in sicer: » Sara, sedaj igraš najpomembnejšo tekmo v življenju in ko se pozdraviš bo to tvoj največji gol življenja.«

Iz srca hvala vsem, ki ste verjeli vame in mi pomagali odigrati to mojo tekmo z zmagovalnim rezultatom.

In tako danes to pišem (čeprav je zame to kar velik izziv, saj imam težave še z disleksijo) polna zdravja in motivacije tako v športu kot v življenju…

Sem Korina, stara sem 20 let in prihajam iz Maribora. Z rakom sem se srečala kar hitro, v bistvu takrat ko še sama nisem vedela kaj pomeni imeti raka.  Ko sem bila stara 9 let sem se poslovila od najboljšega atija na tem planetu. Umrl je z rakom, najprej se je začel na črevesju, kasneje se je razširil po celem telesu. Tega obdobja se ne spominjam rada, še manj pa rada govorim o tem. Rajši se spominjam stvari, ki sva jih z atijem delala skupaj, stvari, ki smo jih delali vsi skupaj kot družina. Moj ati je bil ribič, skoraj vsak vikend sta z stricem lovila ribe.. in zdaj ko sem starejša ugotavljam, da si je na ta način verjetno hotel malo oddahnit od mene, brata in tudi mami. Njegov vzdevek zame je bil črvek. No, zato sem si tudi mesec nazaj tetovirala črva. Pod črvom pa je napisana beseda fighter.. zato ker vem, da to sem. 

Pri meni se je vse začelo pri hudih bolečinah v kolkih, ki smo jih najprej pripisovali intenzivnim in napornim treningom hip hopa v katerem sem tudi tekmovala. Aprila 2018 so mi postavili diagnozo - akutna limfoblastna levkemija. Moja prva misel ob njej je bila "eh sej bom parkrat ležala tukaj na kemoterapijah pa bo vse okej", no ni bilo ravno tako. Čakalo me je 6 mesecev kemoterapij, ki so se potem podaljšali na 8 mesecev, imela sem 6 obsevanj in transplantacijo kostnega mozga od nesorodnega darovalca. Najhujši del celotnega zdravljenja je bila izguba kilogramov. Nikoli jih nisem imela veliko zaradi genov in hitrega metabolizma. Zdravljenje sem začela s 43kg, to je največ kg ki sem jih kadarkoli imela. Med zdravljenjem sem shujšala za kar 7kg torej to pomeni, da sem imela 36kg. S kilogrami se borim še danes iz dneva v dan...trenutno imam 42kg na katere sem presneto ponosna, ker sem za njih res trdo delala.

Nujno je da omenim še dve osebi. Mojo mami, ki je tudi velik borec... prejšnje leto je bila bitko z rakom in jo je uspešno zmagala. Moja mami je za mene največji vzor in moja največja podpora. Moja mami je definicija superwoman. Drugi pa je moj brat Patrik. Najlepša stvar, ki se je spomnim iz obdobja zdravljenja je ta, ko si je za mene pobril glavo in takrat sem se začela zavedat, da je on oseba na katero se lahko vedno zanesem...za to mu bom vedno hvaležna. Niti ne znam si predstavljat kako je v njegovi koži. Gledat ljudi, ki so ti najbližje kako gredo skozi isto bitko, medtem pa si ti nemočen. 

Ob vseh vzponih in hudih padcih, ki sem jih dala skozi skupaj z družino, vsi ostajamo nasmejani in pozitivni. Hvaležni za vsak dan, ki nam je dan. 

Hvala tudi, da dovolite, da košček svojega sveta delimo z vami. 

Sem Zala. Stara sem 9 let in premagala sem levkemijo.

Predem smo ugotovili, da sem zbolela, so me zelo bolela ušesa in zaradi Covid-19 nismo mogli do zdravnika. Dobivala sem ogromno zdravil, ki mi niso pomagale.

Končno so mi po enem mesecu v Zdravstvenem domu M. Sobota opravili pregled krvi in me nujno poslali v Splošno bolnišnico Murska Sobota. Po ponovnem pregledu krvi so me nujno z rešilcem poslali v Pediatrično kliniko Ljubljana. Po nekaj dneh preiskav in večkratnega pikanja so ugotovili, da imam levkemijo.

Zdravljenje se je začelo hitro, izpulili so mi tudi nekaj zob in me vedno znova in znova pregledovali. Dostikrat so mi naredili lumbalno punkcijo – pikali v hrbtenjačo, a sem bila zelo pogumna pri premagovanju bolečine, saj sem le enkrat jokala.

Po enem letu intenzivne in enem letu vzdrževalne terapija sem premagala raka. Sedaj sem zdrava, vesela in z veseljem hodim v šolo. Rada se družim s prijatelji ter se z njimi igram. Želim pa si, da se rak nebi nikoli več ponovil in da bi bilo raka na svetu čim manj.

Hej! Sem Lea, junakinja 3. nadstropja in »obiskujem« drugi letnik gimnazije Franceta Prešerna v Kranju. Zakaj je obiskujem v narekovajih? V šolo ne hodim že četrto leto in jo opravljam na daljavo in sicer zaradi bolezni in posledic, ki  mi jih je bolezen pustila.

Prvi letnih sem opravila v dveh letih, saj nisem imela dovolj energije, da bi sledila vsem predmetom naenkrat. Zakaj? Maja leta 2019 sem zbolela za infekcijsko mononukleozo, ki se je na koncu izkazala za mielodisplastični sindrom s presežkom blastov. Sledile so zamrznitev jajčec, kemoterapija in trasnplantacija kostnega mozga. Po transplantaciji je prišlo do zapletov, med njimi tudi do hemolize, ko mi je hemoglobin v nekaj urah padel na 24. Takrat sem kar veliko časa preživela na Hemato-onkološkem oddelku.

Trenutno se še vedno borim s posledicami, ki mi jih je pustilo zdravljenje. V težkih trenutkih si pomagam z risanjem in s pozitivnim razmišljanjem.

Bolezen mi je vzela leta druženja s prijatelji in normalnega življenja, vendar me je naredila tudi močnejšo in me naučila, kaj je v življenju zares pomembno.

Hvaležna sem vsem osebam, še posebej moji družini, ki so mi stali in mi še vedno stojijo ob strani na tej preizkušnji. Hvaležna sem tudi za vse osebe, ki sem jih spoznala med preizkušnjo. Res je, da pot do ozdravitve ni lahka, vendar ostajam še naprej pozitivna!

Moje ime je Tomi in star sem 23 let. Leta 2017 pri 18 letih sem izvedel, da imam raka, natančneje, osteogeni sarkom, zaradi katerega sem ostal brez dela noge.

Na zdravljenju sem bil 9 mesecev, poleg amputacije sem imel vrsto kemoterpij in tudi operacijo na pljučih, kjer so mi odstranili dve metastazi. Sam sem bil že takrat zelo pozitiven, a vseeno te na začetku diagnoza rak sesuje in ti življenje takoj pove, da ni postlano z rožicami. Da sem prišel k sebi, da sem začel razmišljati kako naprej je trajal kakšen dan, potem sem si kar po hitrem postopku sam pri sebi rekel »Tomi zberi se in se začni boriti! Ja kdo pa se bo če ne jaz?«

Noga! Po začetni diagnozi sem bil kar kmalu postavljen pred življenjsko odločitev, namreč moral sem se odločiti zaradi neugodne pozicije sarkoma, med tem ali obdržati nogo ali jo izgubiti.

Odločil sem se po tehtnem premisleku za amputacije, a te odločitve nisem nikoli obžaloval, še več, spremenila mi je življenje na bolje. Še vedno se, kljub izgubi noge ukvarjam z različnimi športi. Poleg tega, da sem član reprezentance odbojke sede, se ukvarjam s športi stoje. Veliko kolesarim, občasno igram nogomet, treniram para-badminton in odbojko na mivki. Sem oseba, ki je videz ne moti, kajti tega, da nimam noge ne skrivam. Sem to kar sem.

Med zdravljenjem je bilo naporno, bilo je stresno, kemoterapije te vsakič znova fizično sesujejo in ti vzamejo še tisto malo energije, ki jo imaš. Družina mi je stala ob strani in za to sem lahko najbolj hvaležen, pa tudi nekaj prijateljev…

Sem Tinka, stara 19 let. Pred dvema letoma so mi diagnosticirali možganski tumor. Sledili so 4 bloki kemoterapij in 30 protonskih obsevanj v Italiji, v mestu Trento. Ker je tumor raztegnil vidni živec, sedaj slabo vidim. Bela palica je postala moja sopotnica.

Rak mi je delno vzel vid, ni pa mi vzel volje. Postala sem celo diamantna maturantka.

Sem Maja, stara sem 19 in pri 17-ih sem zbolela za rakom – hodgkinov limfom. To je rak bezgavk in pri meni se je razširil po pljučnih bezgavkah in bezgavkah na vratu. Imela sem hormonsko terapijo, kjer so mi zamrznili jajčeca v primeru, da sem zaradi kemoterapij ne plodna. Vstavitev porta, 6 ciklov kemoterapij in 11 obsevanj.

Vse je kazalo dobro do aprila 2021, ko so po opravljenem CT-ju opazili povečanje na pljučih. Iz preventive so me poslali na torakalno kirurgijo kjer so mi odstranili del priželjca in ga poslali na analizo. Na srečo je prišel izvid nazaj negativen.

Zaradi bolezni imam veliko posledic, ampak hkrati sem spoznala ogromno srčnih ljudi, ki mi stojijo ob strani. Zaradi sodelovanja Inštituta zlata pentljica z Zvezo prijateljev mladine Slovenije, sam se prijavila za vzgojiteljico za letovanje v Pacugu in tudi bila izbrana. Tako, da sem 10 dni svojih počitnic preživela s skupino mlajših dečkov, kot njihova vzgojiteljica.

Pri 17-ih letih sem morala odrasti čez noč, kar ni bilo lahko. Imam popolnoma drug pogled na svet, kot sem ga imela pred boleznijo in zato od takrat živim življenje drugače. Cenim vse, kar mi je dano, nič mi ni samoumevno, zdravje pa postavljam na prvo mesto in verjamem, da se vsaka stvar zgodi z razlogom.

Sem Kaja in sem  stara 19 let. Že od drugega razreda treniram rokomet in tudi v gimnaziji sem obiskovala rokometni razred. Približno tri leta nazaj pa so se stvari malo spremenile. Vse skupaj se je začelo nekega jutra s krči v trebuhu in bruhanjem, to pa se je le stopnjevalo in v približno pol leta sem izgubila 15kg. V tem času sem bila skoraj vsak teden na Pediatrični kliniki, kjer smo s starši prosili še za nove preiskave, a ker po kar nekaj različnih preiskavah niso odkrili nič posebnega, so mi dodelili psihologinjo. Ker doma nismo vedeli kaj bi lahko še naredili smo začeli poskušati tudi z raznimi alternativami, ampak ko tudi te niso kaj dosti pomagale, sem res začela verjeti, da je razlog za vse le v moji glavi.

No, izkazalo se je, da je bil pravi razlog za vse moje težave v trebuhu. To smo ugotovili, ko se mi je, kot jaz rečem »na srečo« vnel slepič, saj so med njegovo operacijo na tankem črevesju opazili nekaj nenavadnega, za kar se je po histološkem izvidu izkazalo, da je bil ne-hodginov limfom. Po tem, ko sem izvedela za diagnozo so me premestili iz Kirurške klinike na Hemato-onkološki oddelek Pediatrične klinike, kjer sem takoj po parih dodatnih preiskavah začela s kemoterapijami. Te so bile dosti hujše kot sem pričakovala, ampak sem poskušala biti čim bolj pozitivna, saj sem ugotovila, da to dosti pomeni. In na koncu se mi je to obrestovalo, saj sem brez kakršnih koli zapletov po parih mesecih končala z zdravljenjem in sedaj hodim le še na redne kontrole ter ponovno treniram rokomet.

Marsikomu se bolnišnice po taki preizkušnji zamerijo, zase pa lahko rečem skoraj obratno, saj sem se navdušila nad zdravniškim poklicem in sem oktobra začela s študijem medicine.

Anjina mamica:

Pisalo se je leto 2017, oktober, ko je Anjo velikokrat bolel trebušček, zdravnica je govorila, da je to zato, ker poje preveč Čokolina. Anjo so naročili na dodatne preiskave v bolnici Izola, kjer niso nič ugotovili, ovrgli sum na celiakijo ali laktozo. Svetovali so, da omejimo količino Čokolina, ampak nič ni pomagalo, trebušček je bolel še kar naprej...

Januarja 2018 je imela 2x virozo, antibiotik ni nič pomagal, viroza se je kar vlekla in vlekla, bolečine v trebuščku, niso nehale...Prišel je pustni čas in Anja je spet dobila virozo in antibiotik, po parih dneh jemanja antibiotika, vročina ni padla in jo je mož odpeljal na urgenco v bolnico. Zdravnica ji je vzela kri in videla, da ima zelo nizke vrednosti hemoglobina in trombocitov, rekla je, da bo Anja ostala v bolnici in naj me mož pripelje gor. Ko je čez pol ure zdravnica naročila še enkrat odvzem krvi, so te vrednosti padle še bolj dol in odločila se je, da Anjo rešilec pelje v Ljubljano v Pediatrično kliniko, da je že kontaktirala onkologa-hematologa..

Tako sva prišli ponoči na Pediatrično v P1 prestrašeni kaj se dogaja, dobili sva izolacijsko sobo, ker je Anja bila v vrtcu in so razsajale norice... Zjutraj je prišla dr.Kitanovska in povedala, da sumijo na levkemijo in, da bojo Anji naredili punkcijo, da preverijo kaj se dogaja z njenim kostnim mozgom... Po 2 dneh groznega čakanja, so postavili diagnozo ALL tipB! Najtežje je slišati, da je tvoj otrok ZBOLEL, jok in panika, če bo preživela! Še dobro, da je mož prišel v Ljubljano, ko je obema dr. Prelog povedal kaj nas čaka in da bojo Anjo pozdravili in začeli z zdravljenjem, ko minejo trije tedni, da vidijo, če Anja dobi norice... Po desetih dneh so naju poslali domov in začetek marca je Anja že dobila prvo venozno kemoterapijo, vsi "bloki" so potekali lepo, ni imela prav nobenih težav, edino mali šok je bil, ko so laski odpadli, ma smo kupili take lepe rutke, da se Anja ni prav nič sekirala, da ima golo glavico...

Edino nogice je niso ubogale, tako, da smo se nosili po stopnicah in se natančno držali jemanja tablet Primoterna. Moč v nogicah se je vrnila nazaj in Anja se je spet podila s "Fifijem" in kemoterapijo po hodniku bolnice, da so se sestre smejale, da je "leteča" Anja...

No in je prišel zadnji "blok" kemoterapij in zadnji mesec, da bi zaključila intenzivno terapijo, mislili smo, da bo potekalo še naprej super, ko je Anja dobila tablete Dexametazon. Vrnile so se bolečine in krči v trebuhu, tudi onkologi na oddelku niso razumeli zakaj ti krči, prav jokala je in se zvijala od bolečin, prav grozno, ko ne moreš otroku pomagat... Čez 2dni je zdravnica ukinila tablete stran in predpisala Calpol za bolečine, malo je pomagalo, toliko da sva lahko šli domov... Ko so se čez 3 dni spet vrnile bolečine in v nedeljo zjutraj, ko sta se Anjina brata pripravljala za prvi šolski dan, je Anja dobila še drisko. Ko sem jo hotela stuširati, je v tuš kabini izgubila zavest, poklicala sem moža iz službe in hiteli smo na Pediatrično kliniko v Ljubljano... Ko smo čakali na sprejemu, je Anja spet izgubila zavest in so jo hitro odnesli v ambulanto, pritekel je dr.Rajić in jo samo pogledal v učke in rekel, sepsa je, takoj vzet kri. Sestre so se trudile vzeti kri, pa ni tekla, še port je zatajil... Odločili so se, da jo peljejo na intenzivno in čez dve uri so naju poklicali z možem, da sva videla Anjo, ki je bila zbujena, ampak izredno utrujena. Poslali so naju domov do naslednjega dne. Ko sva z možem zjutraj prišla, sva doživela nov šok, Anja ležala v majhni sobici s 100 cevkami in intubirana in spala. Ko sem jo hotela zbuditi, je prišel zdravnik in rekel, da so Anjo dali v umetno komo, da jo bojo tako najlažje pozdravili, da je hudo bolna, da ima najtežjo obliko sepse, ampak da še preiskujejo, od kje ta sepsa izvira... Jok, jok in nemoč, ko gledaš otroka, kako je še dva tedna nazaj imel polno energije in tekal po hodniku bolnice in doma, zdaj pa negibno leži... Včasih sem se vprašala - zakaj ravno mi... Ampak ja, na to vprašanje ne bo nikoli odgovora in kot na začetku diagnoze, se je bilo potrebno borit, da naša deklica ozdravi...

Ure in minute so se vlekle prepočasi, ko sem sedela ob Anji in jo božala in gledala kako ji menjajo cevke, zdravila, menjajo katetre in se z njo pogovarjala in si razmišljala ali me sploh sliši, a nisem neumna, ko se pogovarjam in ji berem knjige, pa sploh ne vem, če me sliši... mož je vsaki dan klical in spraševal kako je Anja, vsaka dva dneva prihajal po službi iz Lucije v Ljubljano, za vikende pripeljal fanta, vsi smo dihali za Anjo. Najhuje je bilo, ko so zdravniki govorili »če deklica preživi noč, bo tudi dan«. Najhujše besede, ki sem jih slišala v življenju in ki mi še zmeraj odmevajo v glavi, ko se spomnim, kaj je vse Anja preživela na intenzivni...

No v tem mesecu se je veliko dogajalo, zaradi vira okužbe so Anji vzeli ven port, ji odprli trebušček, da so se prepričali, da je črevesje "celo" in ji naredili luknjico v grlu, da je lahko dihala po cevki, dokler je niso do konca pozdravili... Grozno je bilo gledat, ko so jo aspirirali in je šlo poleg sline še veliko krvi, pa kako so črpali po cevkah kri in vodo iz Anjinega telesa, da je preživela...

Po enem mesecu zdravljenja, je prišel dan, da so Anjo počasi začeli "zbujat". So rekli, da se je Trnuljčica dovolj naspala. Ko je po parih dneh odprla utrujene učke, je bil to najlepši občutek v življenju, vedela sem, da me res sliši, tako sem bila vesela...

Konec oktobra so Anjo odpeljali na »naš« oddelek v 3.nadatropje in sva se rešili intenzivne, Anja je bila neskončno vesela, čeprav ni govorila, je pa pokazala z nasmehom in stiskom roke... Na oddelku so zdravniki še isti dan začeli z vzdrževalno terapijo, poklicali so fizioterapevta Francija, da je začel delat z Anjo vaje za noge, da bi ponovno shodila ...


Anja (9 let in pol)

Dva dni pred Miklavžem so se zdravniki odločili, da me pošljejo na rehabilitacijo v Sočo, da bom delala vaje in dokončno shodila... Po enem tednu Soče, sem šla z mamo za vikend domov, nazadnje  sem bila doma 30.septembra... Kako je bilo lepo spat v svoji postelji in se igrat z mojima bratoma. Ko bi se morala v ponedeljek vrniti nazaj na Sočo, sem dobila vročino in šla spet na oddelek, tam sem bila vse do Božičnega večera. Ati naju je z mamico prišel iskat saj so zdravniki dovolili, da smo šli lahko med ljudi na polnočnico... Ta dan 24.12.2018 sem bila zadnji dan v bolnici, nisem se več vrnila, kot pacientka... Še vedno sem se vračala na Sočo na dnevne terapije, ampak tam nisem več spala, invalidskega vozička sem se rešila začetek marca. Kako sem bila vesela, da sem ratala močna in lahko spet sama hodila...

Pet dni pred rojstnim dnevom sem dobila vodene koze in se zdravila na Infekcijski kliniki, tam so me že vsi poznali, sestre so me bile vesele... Še naprej sem pila grda zdravila, ma sem bila pridna, sem pogoltnila celo tableto...

V času vzdrževalnega zdravljenja sem se naučila vozit kolo brez koleščkov in naredila tečaj rolanja, moja družina je bila tako ponosna name, mami je vedno neki v oko padlo, kako čudno, hahaha...

V času zdravljenja sem šla tudi v prvi razred in potem je prišla korona... 30.maja 2020 sem zaključila tudi vzdrževalno zdravljenje, zdaj hodim samo na kontrole. Bolnice se spomnim, najraje sem imela vzgojiteljico Janjo in učiteljico Ano, saj sem se rada igrala za skupno mizo in ustvarjala, ma z mamo sva se vsaki dan igrale namizne igre...

Na oddelek sem vrnila s Korino in mojim Ivom Miklavžem, kot njegova pomočnica decembra 2019. tam sem spoznala Mijo in Mineo in smo še zdaj prijateljice. Prav čudno je bilo priti na oddelek. Vsi so me objemali in gledali kako sem velika in lepa in čisto druga punčka, saj, ko sem zbolela in prvič prišla na oddelek sem imela en mesec manj kot 5let... na oddelku sem spoznala veliko pridnih sester, najraje imam mojega zdravnika Preloga, ki mi vedno reče Princeska in prijateljico Patricijo sem spoznala tam in prijateljico Enijo, ki je ratala Angelček in jo zelo pogrešam. Evo taka je bila moja zgodba.

Sem Vita in hodim v 8. razred osnovne šole. Stara sem 13 let in pri 10. letih sem zbolela za rakom in sicer levkemijo.

Pri meni se je bolezen začela marca 2020 z bolečinami v nogah. Sprva nismo mislili, da je kaj hujšega ampak, ko sem odšla na pregled k moji pediatrinji me je takoj napotila v Pediatrično kliniko Ljubljana. Svojo diagnozo sem prejela po približno 7 dneh.

Moje zdravljenje je potekalo 9 mesecev, saj sem zaradi zelo slabega imunskega sistema velikokrat dobila kakšno sepso in sem morala v bolnici biti še kakšen mesec.

Med boleznijo sem začela snemati Tik Tok, saj mi je tako čas hitreje minil. Dosegla sem kar veliko število sledilcev, ker ljudi niso vedeli toliko o raku in jih je zanimalo kako to poteka, saj sem jim lahko jaz bolje razložila, ker sem sama šla skozi to.

Po koncu intenzivnega zdravljenja sem bila samo še na tabletkah zdaj sem pa že konec.
Hvaležna sem vsem ki, so mi v teh hudih časih stali ob strani in mi polepšali dan.

Moje ime je Jan in star sem 17 let. Na začetku leta 2022 sem bil diagnosticiran z površinskim osteosarkomom visokega gradusa, na kratko, kostni rak. Zaradi katerega sem pri 16-ih letih ostal brez spodnjega dela leve noge.

Začelo se je, ko sem se oktobra 2021 udaril v nogo. Opazil sem bulo, za katero sem mislil, da gre za navadni hematom. Pričele so se bolečine, ki so iz dneva v dan bile hujše. Imel sem težave s hojo, ker mi je tumor pritiskal na gleženj. Ko sem prišel k zdravniku so me poslali na rentgen, kjer so opazili veliko neznano gmoto. Po nekaj dodatnih preiskavah, kot so CT, MR, PET CT, so sumili, da gre za kalcifikacijo hematoma. Na žalost ni bilo tako. Naredili so mi še 2 biopsiji. Moje izvide so poslali v Boston, kjer so ugotovili, da gre za zelo redko obliko kostnega raka.

Z zdravljenjem sem pričel marca na pediatrični kliniki, kjer so mi tudi vstavili PORT. Zdravljenje je trajalo dolgih 9 mesecev. Imel sem 18 kemoterapij, ki so me izmučile. Vsaka naslednja je bila težja, prisotno je bilo konstantno slabo počutje, zaradi katerega sem imel vedno manj energije. Ampak me volja do življenja nikoli ni zapustila, ker sem vedno v težkih situacijah ostal pozitiven.

2 tedna pred načrtovano operacijo, so mi kirurgi povedali, da je najboljša rešitev podkolenska amputacija. Po tem sem potreboval še 2 operaciji, pri kateri so mi odstranili del mišice. S kemoterapijami sem zaključil konec novembra. Komaj čakam rehabilitacijo, ki jo začnem v mesecu decembru. Veselim se, da bo moje življenje z letom 2023 še boljše.

Polovico drugega in tretjega letnika medijske šole, ki jo obiskujem v Celju sem naredil na daljavo. V prihodnje se želim vpisati na AGRFT. Hvaležen sem moji družini za vso podporo in ljubezen.

Tudi Ana Žontar Kristanc letošnje leto kupuje darila v MERKURju in zbira zlate pentljice. S tem podpira akcijo zbiranja donacij za Inštitut zlata pentljica otroci z rakom.

Nazaj na vrh Nazaj na vrh
Primerjalnik izdelkov:
Dodaj v košarico
Kategorije izdelkov

Košarica

Izberite svoj najbližji trgovski center

Za izbran trgovski center vam bomo samodejno prikazovali zaloge.

Zdravo

Ste že nakupovali v Merkur spletni trgovini?

Prijava

Še niste nakupovali v Merkur spletni trgovini?

Ustvarite račun in nakupite hitreje.
Ob registraciji si lahko ustvarite tudi Merkurjevo kartico zaupanja, s katero si zagotovite dodatne prihranke.

Registracija

Zaloga v trgovskih centrih

Prikaz zalog je informativne narave. Točen podatek dobite v izbranem trgovskem centru.

Brezplačna pomoč pri nakupu
Brezplačna pomoč pri nakupu
080 88 01
Kuhinja
Kopalnica
Gradnja in obnova
Vrt in okolica