VZPENJALKA GLICINIJA L2 L

Viseči modri, vijolični ali beli "slapovi" cvetov so kot podoba iz zanstveno fantastičnega filma! Kitajske in japonske glicinije smo sposobne te fantazije pripeljati v resničnost. Prve zacvetimo še pred olistanjem in smo izredno bujne, druge po olistanju in so manj bujne rasti.

• Listopadna vzpenjavka.
• Slapovi cvetja.
• Potrebna močna opora predvsem za W. sinensis.

Glicinija (latinsko ime Wisteria) je tudi pri nas dokaj priljubljena vzpenjalka, čeprav bi lahko, po njeni skromnosti sodeč, bila še bolj ?popularna?. Za tla ni zahtevna, uspeva v revnih in bolj rodovitnih. Bolj kot prst je pomembna izbira lege, saj je nekoliko občutljiva na zimski mraz, predvsem na oster zimski veter. Zaprti, nezračni predeli, kjer se zadržuje mrzel zrak ni primeren za glicinijo. Čas, ko je ta vzpenjalka najlepša, je tudi sicer eden od najbolj barvitih v naravi. Maja in junija se namreč odene v modro vijolična ali bela grozdasta socvetja, ki lahko dosežejo tudi pol metra in več v dolžino. Ko je cvetenja konec, nas glicinija najbolj razveseljuje z obilnim zelenjem, ki se vzpenja po opori. Nudi nam lahko prav prijetno poletno senco. Rez: Wisteria sinensis (kitajska vrsta) cveti tudi brez redne rezi, medtem, ko so škarje pri japonski vrsti (Wisteria floribunda) nujne za bogato cvetenje. Vendar v prvih letih po sajenju ne stremimo za cvetovi, pač pa želimo, da poganjki čim hitreje zapolnijo prazno ogrodje. V ta namen novo rast usmerjamo in privezujemo na želeno mesto. Ko poganjki prerastejo ogrodje, pričnemo z rezjo, ki pospešuje cvetenje. Kitajska vrsta, ki raste bolj bujno in osvaja velike višine, te rezi k sreči ne potrebuje tako nujno kot japonska vrsta. Julija ali avgusta skrajšamo letošnje stranske poganjke, tako, da na vsakem pustimo 5 do 7 listov. Pozimi (januarja) vse, poleti, skrajšane poganjke dodatno prikrajšamo na dva brsta. Druge rezi glicinija ne potrebuje, seveda, če izvzamemo odstranjevanje poškodovanih, slabotnih in pregostih poganjkov na ogrodju. Listna bledica je v okrasnem svetu stara in nadležna znanka, s katero se srečuje tudi glicinija. Verjetno ste že opazili blede liste, ki so precej svetlejši od tistih, ki imajo normalno zeleno barvo. Vzrokov za listno bledico je več. V glavnem gre za pomanjkanje železa ali magnezija v rastlini, ker so ta hranila v talni raztopini v taki obliki, da so koreninam nedostopna. Včasih je železa v rastlini dovolj, a je v ?neaktivni? obliki. Tak problem lahko nastopi v preveč apnenih in tudi premokrih tleh. Prvo ukrepanje je seveda v smislu ?prve pomoči? prizadetim rastlinam. Liste nekajkrat v sedem dnevnem presledku poškropimo z gnojilom, ki vsebuje železo, pa tudi magnezij. Če je rastlina previsoka za škropljenje, jo zalijemo z železovimi kelati (gnojila so na voljo v kmetijskih apotekah in kmetijskih trgovinah). Nezračna tla prerahljamo, premokra pa moramo osušiti. Preveriti moramo tudi kislost tal. Listna bledica lahko nastopi tudi v kislih tleh, taka so po navadi preveč mokra tla.