Dimnik spada med najbolj obremenjene elemente hiše, saj mora prenesti obremenitve visokih temperatur, vlage, kislin, vremenskih vplivov in čiščenja. Zato moramo pri njegovi izdelavi skrbno izbrati gradbeni material in poskrbeti za pravilno izvedbo. To je pomembno, kadar se odločimo za zamenjavo kurilne naprave s sodobnejšo oziroma za prehod iz trdnih goriv na plinasto ali tekoče gorivo, kar zahteva tudi ustrezno prilagoditev dimnika. Sodobne ogrevalne naprave zahtevajo povsem drugačen tip dimnika.
NAČRTOVANJE DIMNIKA
Povsem napak je, da dimnik načrtujemo in zgradimo še preden smo se odločili, kakšno kurilno napravo bomo vgradili in katero gorivo bomo uporabljali. Posledica so težave pri delovanju kurilnih naprav ter nepotrebne poškodbe dimnika. Izbira dimnika mora biti sestavni del projekta ogrevalnega sistema. Šele, ko projektant ogrevalnega sistema določi vrsto in toplotno moč kurilne naprave, lahko izberemo in določimo velikost dimnika. Vrsto in velikost dimnika določi projektant na osnovi:
- vrste in tipa kurilne naprave
- največje in najmanjše toplotne moči kurilne naprave
- izkoristka kurilne naprave
- vrste goriva
- temperature dimnih plinov pri največji in najmanjši toplotni moči
- temperaturnega režima ogrevanja
- tlačnega padca oz. zahtevanega vleka dimnika na kurilni napravi pri največji in najmanjši moči
- lokacije kurilnice in
- višine zgradbe.
Šele na snovi teh podatkov nato lahko projektant določi:
- tlačne upore
- svetli presek
- material dimniške tuljave
- posamezne elemente dimovodnega sistema
- položaj dimnika, tako da lahko zgradimo dimnik.
POŽARNA VARNOST
Ob odvajanju vročih dimnih plinov se okolica dimnika močno segreje, kar lahko privede do požara. Zagotoviti moramo, da se okolica ne vname niti tedaj, ko v dimniku pride do vžiga saj ali katranskih oblog. Dimniška tuljava mora tako prenesti temperature izgorevanja do 1000 °C, temperatura zunanje površine dimnika pa v tem primeru ne sme biti višja od 80 °C, hkrati mora biti odporna proti vlagi in kislini.
LOKACIJA DIMNIKA
Lokacija dimnika v zgradbi je navadno odvisna od lokacije kurilnice oziroma položaja kamina. Priporočljivo je, da je dimnik v notranjosti zgradbe. Stene dimnika, ki so izpostavljene zunanjim vremenskim vplivom, se v času nizkih zunanjih temperatur hitreje ohlajajo in dimnim plinom odvzemajo njihovo toploto. To povzroči hitro ohlajanje dimnih plinov zaradi česar lahko pride do kondenzacije. Kadar postavitev v notranjosti objekta ni možna, moramo dimnik ustrezno toplotno izolirati.
VIŠINA DIMNIKA
Dimnik ima dve višini, in sicer celotno višino (od tal do vrha dimnika) in delujočo višino (od priključka za grelno telo do vrha dimnika). Za vlek je pomembna delujoča višina. Najmanjša višina dimnika je odvisna od višine in naklona strehe, kurilne naprave in vrste goriva. Višina dimnika je navadno določena z višino zgradbe. Zaradi neugodnega vpliva vetra in lege sosednjih zgradb je treba upoštevati nekatera dodatna priporočila o višini dimnika.
Pri določanju višine upoštevamo, da mora biti:
- najmanjša efektivna višina dimnika za kurilne naprave na trdna in tekočo goriva 5 m
- najmanjša efektivna višina dimnika za kurilne naprave z atmosferskim gorilnikom na plin 4 m
- vrh dimnika najmanj 0,5 m nad slemenom, če je izhod dimnika v slemenu
- dimnik oddaljen od strehe za najmanj 1 m, če izhod ni v slemenu
- izpust dimnih plinov iz dimnika mora najmanj 1 m nad gorljivimi materiali.
PRESEK DIMNIŠKE TULJAVE
Oblika dimniške tuljave je za delovanje dimnika zelo pomembna. Idealen je okrogel presek, pri katerem nastaja najmanj tlačnih uporov zaradi vrtinčenja dimnih plinov. Večina starejših zidanih dimnikov je pravokotne oblike, kjer v vogalih, ki imajo nižjo temperaturo, zaostajajo dimni plini Točen presek dimnika mora biti vedno usklajen s proizvajalcem ogrevalnega kotla. Za manjše ogrevalne sisteme in kurilne naprave uporabimo enostavno dimenzioniranje s pomočjo diagramov in izkustvenih enačb. Posamezni proizvajalci imajo za svoje sisteme dimnikov že izdelane diagrame, iz katerih je mogoče enostavno odčitati potrebno višino in premer dimniške tuljave. Za odvod dimnih plinov iz oljnih ali plinskih kotlov za ogrevanje enodružinskih hiš v večini primerov zadošča dimniška tuljava, ki ima premer od 120 do 130 mm.
Naštejmo še nekaj zahtev glede na SIST EN 1443/2003, ki ju moramo upoštevati pri gradnji dimnika:
- najmanjši svetli presek dimniške tuljave je l00 cm2, oziroma premer 11 cm in
- najmanjša svetla dimenzija zidane tuljave je 13,5 x 13,5 cm.
VZDRŽEVANJE
Pred vsakim začetkom kurilne sezone je treba vsako kurilno napravo in pripadajoči dimnik temeljito očistiti, saj se med obratovanjem preko kurilne sezone v njih naberejo saje in razni stranski produkti zgorevanja. Hkrati se še pregledajo tudi vse revizijske odprtine in mesta, na katerih bi lahko prišlo do uhajanja dimnih plinov v prostor. Dimnik naj čisti usposobljeni dimnikar, ki opravi tudi pregled dimnika in opozori na morebitne poškodbe ali nepravilnosti. Med kurilno sezono opravimo redna čiščenja dimnikov, ki so odvisna od vrste goriva.
