VZGOJA IN VZDRŽEVANJE
Glede na način vzdrževanja ločimo med striženimi in prosto rastočimi mejami. Za strižene je značilno, da jih navadno sestavljajo rastline ene vrste, ki jim z rednim krajšanjem rasti določamo določeno višino in obliko. Prosto rastoče meje pa lahko sestavljajo različne vrste, ki imajo soroden način rasti in podobno višino. Navadno so širše od striženih mej, zato so manj primerne za manjše površine. Vzgojna rez je pomembna za pravilno oblikovanje žive meje in odločilna spodbuda za enakomerno rast od osnove do vrha. Z vzgojo začnemo takoj. Spomladi po sajenju rastline skrajšamo za tretjino, nekatere hitro rastoče rastline, kot je kalina (Ligustrum sp.), pa režemo še močneje. Spomladi po sajenju jih porežemo na 15 do 30 cm nad tlemi, konec avgusta pa skrajšamo še stranske veje, ki so pognale čez poletje. S tem spodbudimo rast mladih poganjkov iz korenin.
Naslednje leto bo potrebno vso rast ponovno porezati za polovico rasti iz prejšnjega leta. Vrhnjih poganjkov rastlin ne krajšamo toliko časa, dokler ne dosežejo želene višine. Z rednim krajšanjem stranske rasti pa bomo poskrbeli, da se bo rastlina enakomerno obrasla in sklenila s sosednjimi rastlinami.
Najprimernejša oblika žive meje je trapezasta. Spodnji poganjki so nekoliko daljši od zgornjih, kar omogoča dobro osvetljenost in stabilnost. Če so spodnje veje krajše, zaostanejo v rasti in pogosto popolnoma ogolijo. Zato mora biti meja na višini 1,5 metra do 20 cm ožja kot pri dnu. Nižje meje so lahko oblikovane tudi ravno, saj je manj senčenja. Pušpan, tisa in kosteničevje so idealne za umetelno oblikovanje različnih geometrijskih oblik. Pri bolj zapletenih je potrebna izdelava temeljnega ogrodja iz trdnejšega gradiva, ki ga rastline sčasoma prerastejo.
Vzdrževalna rez obsega predvsem redno krajšanje poganjkov in vzdrževanje določene oblike in velikosti žive meje. Za natančnost rezanja si pomagamo z vrvico ali drugače. Večino živih mej režemo v času vzgoje dvakrat do trikrat v sezoni, kasneje pa tudi večkrat. V začetku septembra lahko mejo še zadnjič porežemo, potem pa jo pustimo, da se pripravi na zimsko mirovanje.
Kljub skrbnemu vzdrževanju lahko nastanejo težave zaradi bolezni, pozebe ali drugih vzrokov. Nekatere vrste se dobro odzovejo tudi na močnejše pomlajevanje in lepo zapolnijo nastale praznine. Listopadne meje obnavljamo v času mirovanja, zimzelene pa sredi pomladi. Pred načrtovano obnovo je treba mejo dobro pognojiti z gnojili, ki vsebujejo več dušika. Pomembno je, da tla zavarujemo z zastirko (npr. pokošena trava ali podobno) in redno odstranjujemo plevel.
Na popolno obnovo se dobro odzove večina listavcev, ki se pogosto uporabljajo tako v striženih kot prosto rastočih mejah (pušpan, kosteničevje, gaber, bukev, kalina, tisa ...), zelo slabo ali sploh ne pa iglavci. Zato je pri teh še posebej pomembno, da jih pravilno in redno vzdržujemo.
