Vse o sestavi vrtne površine

Pri tem procesu nastajajo hranilne snovi, ki jih lahko rastlinske korenine vsrkajo. Preperelina in humusna plast skupaj tvorita povrhnjico.

Mineralna plast je manj živa, vendar zelo bogata z mineralnimi hranilnimi snovmi, ki jih živali v tleh predelujejo za rastline. Tukaj se kopičijo tudi snovi, ki prihajajo z vrha tal, zato se ta plast imenuje tudi obogateni horizont.

Podtalje je sestavljeno iz kamnin, ki so podvržene počasnemu procesu preperevanja. V tej plasti ne potekajo nobeni organski procesi.

Polovica tal je iz mineralnih snovi, 3-8 % je iz organskih snovi, pretežno humusa in organizmov v tleh, preostanek je votel prostor, napolnjen z vodo in zrakom. Vrsta tal (glej sliko) je odvisna od velikosti mineralnih sestavin v tleh. Ločimo peščena, ilovnata in glinena tla.

Pesek je sestavljen iz zrn, od 2 do 0,063 mm velikosti.
Melj je sestavljen iz mineralnih zrn, velikih od 0,063 do 0,002 mm, in je glavna sestavina ilovnatih tal.
Glino tvorijo delci, manjši od 0,002 mm.

Glede na velikost teh delcev so med njimi različno veliki votli prostori ali pore. Med sorazmerno velikimi peščenimi zrni so velike pore. Zato so peščena tla sicer zelo zračna, a slabo zadržujejo vodo. Med ploskimi, drobnimi glinenimi ploščicami so le najmanjše kapilare. Takšna tla so slabo zračna, vendar lahko dobro zadržujejo vodo.

Voda v tleh. Tla se z vodo oskrbujejo preko padavin, podtalnice in zračne vlažnosti. Voda je osnovni pogoj za vse procese v tleh in do določene mere za razširjenost rastlin. V kolikšni meri rastline izkoristijo vodo v tleh, je odvisno od prostornine por: večje pore odvajajo ponikajočo vodo in tako skrbijo, da se ne pojavi stoječa vlaga. Manjše pore zadržujejo vodo s kapilarno močjo in so zato glavni vir oskrbe rastlin z vodo.

Zrak v tleh je v soodvisnosti s količino vode v tleh: v votlih prostorih, ki niso zapolnjeni z vodo, je zrak, ki služi dihanju korenin in mikroorganizmov. Zato se tudi njegova sestava razlikuje od atmosferskega zraka: zaradi številnih presnovnih produktov je delež ogljikovega dioksida večji, delež kisika pa manjši.

Temperatura tal vpliva na številne procese, na primer na kaljivost semen, hitrost rasti, pospeševanje tvorbe tal. Če se temperatura zniža na ledišče, večina bioloških procesov obmiruje. Odločilen vpliv na temperaturo tal ima kakovost zgornje plasti zemlje: gola tla se segrejejo hitreje (zato spomladi odstranimo plasti zastirke), vendar se tudi hitreje ohladijo (zato jih jeseni zastiramo). Najbolje se segrejejo temna tla, ki vsebujejo humus. Voda v tleh deluje uravnavajoče: čim bolj so tla vlažna, počasneje se segrevajo in težje se tudi vnovič ohladijo.

Humus je izjemno pomembna organska sestavina rodovitnih tal. Ločimo hranilni humus, pri njegovem razkroju nastajajo najpomembnejši hranilni elementi (ogljik, kisik, žveplo in fosfor) ter trajni humus, ki izboljšuje lastnosti tal:

• nase veže hranilne snovi, da so na voljo rastlinam in se ne sperejo;
• uravnoveša reakcije v tleh, torej kislo-bazično razmerje;
• bistveno poveča sposobnost tal za zadrževanje vlage;
• ugodno vpliva na tvorbo grudičaste strukture tal;
• zaradi njegove temnorjave barve imajo tla večjo sposobnost zadrževanja toplote.